Semiconductor

Semiconductor - Ruth Jarman in Joseph Gerhardt - tehnično vzeto v poltemi svojih računalnikov počneta prav podobne reči kot People Like Us, pri čemer pa je svet, ki ga obravnavata, tako zvočno kakor v podobah povsem drug, Bennettovi v marsičem dopolnilen: virtualna mesta, digitalni potresi, električni kolapsi, posledice virusnih pandemij (prim. njuno delo Digital Anthrax) in drugih katastrof, kaos spričo neslutenih človeških posegov ... Umetnika se ubadata predvsem s človeško zavestjo - celične entitete se med seboj bojujejo na submolekularni ravni. Luknje, reže, praznine, ki nastajajo v mentalitetah, iz katerih sta že davno zginila tako mera kakor stabilnost, se pri Semiconductor ne razodevajo le na vsebinski ravni - zevajo tudi globoko v mračnih terenih, kjer se srečujejo spontano in predprogramirano, abstraktno in figurativno, navsezadnje, seveda, tudi vizualno in avditivno. Naraščajoča paranoja, pri kateri je videti/slišati, kakor da bo civilizacija implodirala, če že ne celo eksplodirala, za Jarmanovo in Gerhardta sploh ni nekaj, kar bi zbujalo strah, pač pa jo gre na tihem celo pričakovati. Londonska priseljenca iz Brightona sta tako v zadnjih letih postala sinonim za digitalen noise in računalniško anarhijo. Konstruirata namizno, priročno oziroma nazorno dvoransko okolje za dojemljivost neke večje, odmaknjenejše podobe, zvok pa jima velikokrat rabi prav za to, da opravi simulacijo poti med virtualno in realno realnostjo. Njuno delo se razteza od preprostih življenjskih oblik v akciji do impozantnih arhitektur in nenehno spreminjajočih se pokrajin. Na zvočni ravni sta Semiconductor kombinatorika digitalnih podatkov in analognih signalov, kar daje vtis, da sta rokodelca. Nenehno upoštevata in priznavata možnost naključij in računalniške zmrznitve in sta polna nasprotij, saj njuna glasba zveni tako šumeče kakor nasilno, minimalno in maksimalno obenem. "Noise je nezaželena senzorna informacija," pravita Ruth Jarman in Joseph Gerhardt, ko za revijo Wire (št. 232, str. 85, junija letos) komentirata svoje žive nastope. "V svetu računalnikov je vse čisto, zato morajo ljudem, da se počutijo udobno, dodati malo noisa. Ideja noisa je tako vizualna kakor avditivna. V njej vidimo paralelo čutov: ne gre za to, da bi se dva čuta združila, pač pa se pojmujeta kot eno. Videti je kakor kompjuterska anarhija. Računalniki to lahko zgolj simulirajo."