Hasija Borić

Igralka Hasija Borić, rojena leta 1953 v Jajcu (BiH), je bila zaposlena v številnih hrvaških in bosenskih teatrih; študirala je v Londonu in Wroclawu (inštitut Grotowskega). Po vojni se je, čeprav je bila zelo uspešna v dunajskem Volkstheatru - tam, denimo, še zdaj gostuje, v Bernhardovi igri Wittgensteinov nečak - vrnila v Sarajevo, odločena, da aktivno pospremi obdobje, v katerem se stara balkanska klavnica spreminja v mlado kapitalistično družbo. H. Boric se vrne v Narodno pozorište, istočasno pa začne spolnjevati tudi svojo staro željo po ustanovitvi Potujočega gledališča Hasije Borić (2002). Kabaretno podjetje Hasije Borić je zato treba brati podvojeno, njegova moč je izrazito dvoja: politična praksa tega kabareta se umesti na oder - vendar ne na kateri koli oder, ampak na oder "potujočega teatra" z osebnim imenom in priimkom izvajalke. To je posledica znane in razširjene okostenele prakse repertoarnih gledališč oziroma velikih stalnih ansamblov. V njih namreč igralka "srednjih let" pade v nekakšen prazen prostor. In če ne gre "ven", iz "matičnega" teatra, delat svojih lastnih projektov, lahko ostane dobesedno kar doma, kjer ji je po mnenju dramatikov tudi mesto, saj vlog za ženske "srednjih let" v dramskih tekstih namreč večidel ni. Ampak Hasija Boric je predana svojemu poklicu, njena odločnost v kljubovanju "reguliranemu" svetu umetnosti in v produciranju njenih lastnih projektov je silna: sijajna fuzija kabareta, Bertolta Brechta, Samuela Becketta in Montyja Pythona. Hasija Boric se solo, zgolj s spremljavo glasbenika, izjemno dobro loti zelo spolzkega terena, téme, o kateri je bilo "črnila prelitega" takoj za prelito krvjo, pa obenem o njej vemo zmerom premalo: bosenske morije, politični krah in fašizmi vseh nians iz let med 1992 in 1996 pa do danes. V nekaj več kot enourni predstavi, ki je nastala po hipersatirični teksturi splitskega lista Feral Tribune, na začetku je izhajal kot podlistek Slobodne Dalmacije, se H. Borić transformira v več kot 30 likov in je nenehno na tistem robu političnega kabareta, ki izzove kvečjemu histeričen smeh, bridek cmok, zamolkle solze, zagroben hlad, jedko tišino. Feral, ki igralki pomeni nesporno "intelektualno in moralno luč", se v silnem dramaturškem stampedu naseli med "nekdaj" in "zdaj", predvsem pa globoko, brez patosa in laži evocira razočarano, oropano, poškodovano prebivalstvo. Spačene kreature politične nekdanjosti so imanentne vsem sedanjim fašizmom, nacionalna vnema in morilska stihija se kakor mora uležeta na ramena sedanjega gledalca.
S predstave ni izhoda, vsaka njena kritika je nujno tudi politična. Še več, navsezadnje že samo navzočnost Potujočega teatra Hasije Boric v Ljubljani kaže razumeti tudi kot neizprosno kritiko našega okolja, ki tako rado jadikuje nad "težkimi časi", obenem pa ne premore niti enega samega političnega kabareta, ki bi bil dostojen svojega poslanstva.
Miha Zadnikar