Tihožitje

Prijatelj pravi, da je nastopil čas tihega ždenja. Čas rastlinske civilizacije, ki v odsotnosti dogodka predse nevrotično polaga karte, na katerih so vsi odgovori sumljivi ali vsaj naivni. Čas, ki se je ujel v lastno previdnost, potem ko smo gledali, kako je seme nezadovoljstva vsakič klilo v prodajno uspešnico. Zato prijatelj pravi: ne misli. In če že misliš, ne povej. Ne hodi na ulico, ko kličejo. Dvojno zapahni vrata in ne migni s prstom. Ko se učiš tiho čemeti, se odzivaj nevidno, neslišno; pazi, da zatreš svoj vonj, ki zaudarja po želji in strahu. Ker prijatelj pravi: prišel je čas za tihožitje …

Nataša Živković se je po končani baletni šoli preusmerila v sodobni ples in sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami (Maja Delak, Yasmine Hugonnet, Mateja Bučar, Mala Kline, Milan Tomašik, Matjaž Farič itn.). Zadnja leta vse pogosteje gostuje tudi v bolj gledaliških predstavah (Hiša srečanj, Hiša Marije Pomočnice, Out, Pot v Jajce, Peklenska Pomaranča, Making Medea itn.). Za prvenec Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) in gledališko udejstvovanje v preteklosti je letos prejela nagrado Zlata ptica. Živkovićeva deluje tudi v okviru kolektiva Via Negativa, ki mdr. preizprašuje pozicijo performerja v odnosu do gledalca in načine gledališke prakse nasploh.