17. oktober 2009
17.00
18. oktober 2009
18.00

Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)

Ko mati in hči stopita na oder, da bi odigrali mater in hčer, vstopita v neko drugo razmerje, postaneta soigralki, ne da bi povsem izstopili iz prvotnega odnosa, ki je neizogiben. A ravno s tem, ko igrata sami sebe, podvajata, stopnjujeta vlogi, ki se začneta luščiti kot stara koža. Kaj ostane? Da si je treba človeški stik – če naj bo svoboden – vedno znova izmisliti. Da je za vsak odnos tisoč možnosti, da te izhajajo iz igre, gledališče pa ima moč, da na to opozarja. Jasmina Žgank in Nataša Živković

Avtorica: Nataša Živković; izvajalki: Nataša Živković in Elizabeta Živković; dramaturgija: Jasmina Žgank; oblikovanje luči: Janko Oven; svetovanje: Maja Delak; produkcija, organizacija: Mesto žensk; koprodukcija: Cankarjev dom

Umetnice in sodelujoče
Nataša Živković
Video

Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)

Nataša Živković

Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) / First Love's Second Chance (Geting Over Heintje), gledališka predstava / theatre performance, Cankarjev dom

Gledališki prvenec Nataše Živković: Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)

“V tem primeru se niti mati niti hči nikamor posebej ne odpravita, temveč napravita “gesto” s tem, ko skupaj stopita na oder in - popotovanje po času nazaj se lahko prične. V gledališki predstavi s filmsko strukturo protagonistko “odigra” avtoričina mama Elizabeta, upokojena pravnica, ki si čas krajša s sodelovanjem v pismih bralcev, in ki je eno hčer že spravila do kruha. Druga hči je umetnica, večno neprilagojeni otrok, ki se, kot prvo, na skoraj na vsaki predstavi sleče. Kar razčistita najprej, je materin odnos do hčerine golote. Hči se (do pasu) na odru sleče, medtem ko mati razlaga o razliki med dvema “kultoma golote”, od katerih je eden zanjo sprejemljiv, drugi ne. Medtem ko afriško goloto razpoznava kot nekaj naravnega in nepretencioznega, je “zahodnjaška, odrska” golota zanjo nekaj
preračunljivega in tendencioznega, namenjena zgolj šokiranju in neugodju. Z odprtjem tematike hči-avtorica načne temo večnega razkola med umetniško kreacijo “otrok” in recepcijo njihovih svojcev “iz
drugega sveta”, ob čemer jasno zariše svoj formalno-gibalni jezik in odrske rešitve; in sicer na podlagi avtorjev, ki sta umetniško pot Živkovićeve očitno najbolj zaznamovala. Gibalna naracija Maje Delak in
direktni nagovor Bojana Jablanovca sta tako postavljeni v razširjeni osebno-izpovedni kontekst, v katerem mati “odigra” dvojno vlogo; notranjega glasu in obenem dvojnika.”

Andreja Kopač, CoWeb