CocoRosie

Brooklynski sestrski duet CocoRosie, ki ga tvorita Bianca
in Sierra Cassady, trenutno predstavlja pravi newyorški hit, saj sta si
avtorici v kratki ustvarjalni karieri prislužili že vrsto hvalospevov ter
postali neobremenjeni podzemni zvezdnici vse bolj prodorne in sveže neofolk
struje, ki se je v zadnjih nekaj letih onstran Atlantika razmahnila ob imenih
kot so, denimo, Devendra Banhart, Iron & Wine, Jack Rose, Entrance, Joanna
Newson, Sufjan Stevens. Sodita pač med tiste mlade glasbenike, ki so povsem
odtujeni od trenutnih glasbenih trendov, "preproduciranih"
stvaritev in diktata sodobne tehnologije. Ustvarjata namreč že kar pretirano
čustveno in odprto zvočno izpoved, ki bi lahko nastala tudi v prvih letih
prejšnjega stoletja, ves ta čas pa ostala skrita radovednim ušesom na temačnem
in zaprašenem podstrešju. "Gospodični" sta zaljubljeni v
arhaičen, romantičen in pravljičen svet akustike in balad, njuna glasbena
govorica pa je daleč od akademskega: samoučno pristopa k eksperimentu, ni
vezana na noben določen čas in prostor ter obstaja v svojem malem svetu, ki ga
obsedajo sanjski, fantastični karakterji in krhki, ponotranjeni zvočni kolaži.
Že od rane mladosti sta živeli ločeno, a trdo in hedonistično nomadsko
življenje, nevezanost, svoboda, tranzicija in uživanje v danem trenutku so bile
glavne značilnosti njune vzgoje. Če se je mlajša sestra Bianca nad glasbo
navduševala že od mladih nog ter nepretenciozno pristopala k pisanju
ljubezenskih pesmi, je bila Sierra precej konkretnejša: v Rimu, New Yorku in
Parizu je nekaj let študirala operno petje, a je študij zaradi akademskega
podtona, omejitev tradicije, zaprte skupnosti in ozkega pogleda stroke na vlogo
skladatelja/ice opustila. In prav Pariz je tista lokacija, kjer sta se sestri
po več letih ponovno srečali ter stopili na skupno ustvarjalno pot. Vonj Pariza
namreč kar pronica skozi vsako poro edine izdaje CocoRosie, prvenca La
Maison de Mon Reve, ki ga je letos izdala slovita chicaška založba
Touch & Go, ki v svoj pretežno rockovski katalog še nikoli ni spustila tako
milozvočne glasbe.Prvenec, ki ni omejen na noben žanrski okvir, očara predvsem
zaradi dejstva, da glasbenici povsem zavračata sodobno tehnologijo. Očitna
naklonjenost gospelu, folku, neoklasiki, klavirskemu minimalizmu in predvojnemu
zvoku južnjaškega bluesa je sicer središčna točka njunega zanimanja, a
predstavlja le osnovo, na kateri gradita svojo intimno izpoved, ki bi se lahko
znašla tudi v kolekciji arhivskih posnetkov Alana Lommaxa ali Harryja Smitha.
Sierra in Bianca se namreč dobro zavedata, da je manj lahko tudi več, saj svoje
magične gradove v oblakih gradita na osnovi ideologije "naredi
sam" in minimalne opreme, ki redko preseže uporabljena sredstva, kot
so kitara, vokal na sledi Billie Holiday in Bessie Smith, klavir ter zvok
telesa, pisalni stroj, nakit in domače igračke pa redno izrabljata za ritmične
podlage. Ali bolje - minimalna oprema jima omogoča ustvarjalni izziv, da iz
skorajda ničesar ustvarita nekaj še kako samosvojega in posebnega.
Daniel Mežan

Glas, tolkala in igračke: Bianca Cassady
Glas, akustične kitare, klaviature, harfa: Sierra Cassady

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju z: KUD France Prešeren