10. oktober 2010
20.00

Lauren Newton / Joëlle Léandre

Za Lauren Newton je bistveno, kako in kam se glasba materializira skozi svobodo v improvizaciji. »Začetki glasu so v zvenu, in tudi moja muzika prihaja od tam,« poudarja. Njen vokalni slog je izjemno širok – sega od vokalize do nojza; beseda utegne biti povsem v službi glasbene vsebine. Nekoč »nadarjena jazzovska pevka« se je sčasoma razvila v eno najosupljivejših eksperimentatork na sceni. Njen konsistenten, trden, silno močan glas se v pričujočem duu odlično ujame z odločno originalnostjo, s katero Joëlle Léandre naperi svoj kontrabas proti neponovljivi »spontani kompoziciji«. Gre za tiste redke, zmuzljive momente in nadrobnosti, ki jih je kratko malo treba videti/slišati »v živo«. Glasbenici namreč družno obvladujeta ves širni diapazon med najhujšo dramo in skrajnim humorjem. Za Joëlle Léandre so večkrat rekli, da »igra kot največji improvizatorji-solisti« (Derek Bailey, Cecil Taylor, Roscoe Mitchell), in njen distinktivni zven, njena peklensko jasna notranja muzična logika dejansko prepriča in prevzame celo tisti del občinstva, ki zna ob izrazu »improvizacija« sicer vihati nos. Če hočete koga pritegniti v čarobni svet improvizacije, potem ga vsekakor peljite na koncert tegale dua. Momenti, v katerih se kontrabas napolni z vrhunsko imaginacijo, tudi glasovno izjemna Joëlle Léandre pa se v posebni vokalni kombinatoriki pridruži svoji kolegici, so nekaj najboljšega, kar lahko slišimo v sodobnosti – do konca prignana performerska strast, spekter nepričakovanih raznolikosti, ki mu na lepem z veseljem rečemo koncert; glasba v tistem najžlahtnejšem pomenu, ko nastop švigne mimo vsake časovne ovire. In poleti kot bi mignil, njegova notranja usedlina pa nas spremlja še dolgo, včasih zelo dolgo in do konca. Mi pa bi še in še kaj takšnega. »Let sound be what it is,« je veliki učitelj John Cage svojčas govoril zvedavi Joëlle Léandre, ko se je urila v poslušanju sveta okoli sebe. Prepustimo se visoki abstrakciji, da se dotakne naših najkonkretnejših glasbenih želja, ko nas veliki dami nove muzike zapeljeta v vrvež sijajnih, enkratnih medsebojnih trkov.
(Miha Zadnikar)

Glas: Lauren Newton; Glas, kontrabas: Joëlle Léandre

Organizacija: Mesto žensk in Koncertni cikel Defonija; V sodelovanju: Klub Gromka.

Umetnice in sodelujoče
LAUREN NEWTON
JOËLLE LÉANDRE
Video

Lauren Newton & Joëlle Léandre

Za Lauren Newton je bistveno, kako in kam se glasba materializira skozi svobodo v improvizaciji. »Začetki glasu so v zvenu, in tudi moja muzika prihaja od tam,« poudarja.
Njen vokalni slog je izjemno širok – sega od vokalize do nojza; beseda utegne biti povsem v službi glasbene vsebine. Nekoč »nadarjena jazzovska pevka« se je sčasoma razvila v eno najosupljivejših eksperimentatork na sceni.

Joëlle Léandre sodi med najeminentnejše figure na evropskem in svetovnem prizorišču nove muzike. Izvrstna performerka, duhovita, izvedbeno superiorna kontrabasistka in skladateljica je doma tako v svetu »klasike« – šolana orkestrsko in solistično – kot najradikalnejše improvizacije na meji verjetnega. Gre za tiste redke, zmuzljive momente in nadrobnosti, ki jih je kratko malo treba videti/ slišati »v živo«. Glasbenici namreč družno obvladujeta ves širni diapazon med najhujšo
dramo in skrajnim humorjem.

Povzetek:
Nocoj bova le igrali, ustvarjali glasbo. Lauren in jaz. Duo – glas in bas, ki bo igral skupaj, oziroma improviziral, radikalno improviziral. Ampak kaj sploh pomeni improvizirati? To pomeni ustvarjati glasbo skupaj. Že dolgo se poznava, zdaj bo že več kot petnajst let. Vendar to ne bo srečanje, čeprav je vsakič znova na nek način srečanje, saj vedno ko improvizirava, kreirava, gradiva strukturo. Vsakič je drugače, kajti to ni glasba po notnem zapisu, je povsem spontano nastala kompozicija.