9. oktober 2010
18.00
11. oktober 2010
16.00

Druga soba (The Other Room)

Druga soba, globoko zakoreninjena v zavesti o neizbežnosti poloma, je performans, ki ‘ne uspe’. Brezosebna postava z živalskim obrazom in ženskim telesom se v poltemi na vso moč trudi, da bi izpolnila nemogočo nalogo – obstala na spolzkih tleh. Vsakič, ko slepeči žaromet in tesnobna klavirska glasba prekineta njen boj, poskuša umetnica neuspešno zaplesati step. Ženska-konj, ujeta v začarani krog absurdnih poskusov, vedno znova pade, in njena bolečina je vse prej kot samo telesna. Usojeno ji je, da bo ostala zgolj začetnica, nezmožna napredovati, nezmožna predstaviti lastni komad. Kljub temu, da ji spodleti celo pri temeljni človeški drži – stati na nogah – je v performerki nekaj, kar noče odnehati. (Miljana Babić)

Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Gledališče Glej.

Umetnice in sodelujoče
HELENA HUNTER
Video

Helena Hunter

Druga soba, globoko zakoreninjena v zavest o neizbežnosti poloma, je performans, ki »ne uspe«. Ženska-konj, ujeta v začarani krog absurdnih poskusov, vedno znova pade, in njena bolečina je vse prej kot samo telesna. Usojeno ji je, da bo ostala zgolj začetnica, nezmožna napredovati, nezmožna predstaviti lastni komad. Kljub temu, da ji spodleti celo pri temeljni človeški drži – stati na nogah – je v performerki nekaj, kar noče odnehati.

Povzetek:
»Pozdravljeni. Sem Helena Hunter in bom v okviru fesitvala Mesto žensk performirala v performansu Druga soba. V predstavi imam obraz pokrit z masko konjske glave, oblečena sem v vilinsko obleko obute pa imam rdeče step čeveljce. Ideja je, da skušam obstati na nogah in zaplesati step, vendar mi ne uspe, saj so tla spolzka. Neprestano s trudim obstati in zaplesati, a znova in znova padem, tako da svojega plesa ne morem dokončati. Pri projektu sem se osredotočila na fizično borbo, na vztrajnost, da izpeljem nalogo, četudi sem od padcev utrujena, poškodovana, do konca. Znova in znova zbiram energijo, da ponovno vstanem. Na nek način celo uživam, ko se premikam po spolzkih in zmuzljivih tleh na katerih ne morem stati pri miru. Pogosto si poškodujem noge in izgubim orientacijo, kar je na nek način vznemerljivo. »Izgubljena na odru« mi ponuja svojevrstno zadovoljstvo.»